Mnogi obiskovalci prihajajo v Dobrno prav zaradi njenega edinstvenega parka. Poleti nudi prijetno naravno svežino, ki je ne more nadomestiti nobena klimatska naprava. Park je dragocen biser Dobrne in pomemben del njene naravne dediščine. Prav Dobrna je bila med prvimi zdraviliškimi kraji pri nas, ki so uredili svoj park.
Začetki zdraviliškega parka segajo v leto 1820, ko je lastnik zdravilišča, grof Ksaverij Kajetan Diernsberški, zasadil kostanjevo alejo, ki je povezala Zdraviliški dom z naseljem. Sprva je bila na severu kmetijska zemljišča, na jugu pa trata, ki je prehajala v gozd. Čez travnato površino je tekel potok Topličica.
Pravo podobo parka je oblikoval grof Hoyos v letih 1847–1848. Uredili so poti, počivališča in zasadili številne drevesne vrste, dopolnjene z okrasnim grmičevjem. Najpogostejši je divji kostanj, poleg njega pa tu rastejo še javor, breza, cigarovec, rdečelistna bukev, platana, srebrna smreka in številna druga drevesa. Posebej izstopajo mogočen beli topol s 515 cm obsega, platana pri Švicariji ter orjaški klek v središču parka.
Topliški potok daje parku posebno živahnost, obiskovalcem pa so na voljo klopi, paviljonček, otroška igrala, tenis igrišče in trim steza. Na severu in jugu park prehaja v naravni gozd iglavcev.
Skozi Dobrno teče potok Dobrnica, ki izvira iz sotočja Šumečnice in Kačnice pri Zlodejevem mlinu. Najlepše ga spoznamo na sprehodu proti Hudičevemu grabnu, kjer nas spremlja njegovo žuborenje in bogata rastlinska pestrost ob bregovih.
Ob cesti proti Dobrnici, malo naprej od graščine in tik pred odcepom do jame Ledenice, se na desni strani nahaja Kneippov vrelec zdravja v obliki studenca. Načela Sebastiana Kneippa temeljijo na naravnem zdravljenju z uporabo naravnih sredstev. Če želite spoznati, kako se pravilno in celostno lotiti »knajpanja« ter si povrniti energijo in moč, je Dobrna prava izbira.
Strokovnjaki poudarjajo, da Kneippova metoda združuje utrjevanje zdravja in zdravljenje z vodo, uravnoteženo prehrano, gibanje (pohodništvo, kolesarjenje, kopanje v termalni vodi), zdravljenje z zdravilnimi rastlinami ter skrb za duševno sprostitev.
Čeprav gre predvsem za preventivo, lahko ob kombinaciji z drugimi metodami pomaga tudi pri zdravljenju številnih težav. Učinki so hitro vidni pri bolnikih z ožilnimi obolenji, koristni pa so tudi pri živčnih in presnovnih motnjah ter boleznih prebavil.
V Dobrni lahko Kneippova načela preizkusite na lastni koži – z zeliščnimi kopelmi, masažami, zdravo prehrano in domačimi dobrotami okoliških kmetij. Ob tem vas bo spremljal svež zrak in spokojnost gozda, ki v svojem zelenem objemu skriva izvire za knajpanje pri jami Ledenici.
Potoček Drenovec se pri jami Ledenici čez skalne previse spušča v slikovit slap in se nato zliva v hudourniško Dobrnico. Predstavlja živ dokaz vodnega bogastva Dobrne in njene okolice, razen v sušnih obdobjih, ko njegov pretok upade. V vodniku Poti Dobrne pa je zapisano tudi, da je območje ob potoku Drenovec bogato z gobami.
Nedaleč od graščine Gutenek (dvorec Dobrnica) proti Hudičevem grabnu se nahaja jama Ledenica, do katere vodi lepo označena pot ob cesti. V kamniti strmini so v daljni preteklosti naravno jamo apnenčastega izvora razširili in jo spremenili v skladišče ledu za hlajenje piva iz pivovarne v graščini. Kasneje je služila kot skladišče in hladilnica pijač; v zimskih mesecih so vanjo spravljali led iz bližnjih ribnikov, ki je ostal ohranjen vse do konca poletja.
Jama in njena okolica nudita svež zrak, obogaten z vonjem iglavcev, ter priložnost za nabiranje zdravilnih in okrasnih rastlin, kot so resje, teloh, ciklame, pljučnik, trobentice in jetrnik. Vhod v jamo krasi rumena kalužnica.
Od tu se lahko pot nadaljuje proti Hudičevem grabnu ali pa v hrib čez Drenovec do Brdec, mimo črne kuhinje pri Šumej in piknik prostora na kmetiji Marovšek, ter naprej proti Brdcem in Paškemu Kozjaku.
Iz središča Dobrne je do ozke, približno kilometer dolge soteske hudournega potoka Dobrnica pol ure hoje (približno dva kilometra). Soteska nosi ime po Zlodejevi kmetiji na Klancu, ki je dala ime tudi bližnjemu hribu Zlodejeva reber. Ime je nekoliko srhljivo, a sodobnemu obiskovalcu morda še posebej privlačno, saj obljublja adrenalinsko doživetje.
Ob poti lahko občudujemo številne brzice in slapove ter, žal, opuščene mline in žage, ki pa s svojo slikovitostjo še danes navdušujejo obiskovalce. Sprehod skozi sotesko v človeku prebudi čut za povezanost z naravo in občudovanje njene skrivnostne moči ter lepote.
Dolina Daje je ena najlepših planjav Paškega Kozjaka, dostopna po poti čez Brdce. Ob cesti in skalnatih robovih spomladi cveti volčin, poleti pa šentjanževe rože, robide in maline, jeseni pa robove pordečijo plodovi grmičaste jerebike. Z Daje se odpira čudovit razgled na Ostrico in najvišje sleme Paškega Kozjaka – Basališče (1272 m).
Od zahoda proti vzhodu se Karavanke jezičasto raztezajo v gorski masiv, ki mu pripada osrednje mesto v severovzhodni Sloveniji – Paški Kozjak. Stisnjen med dve slemeni, kot dve gubi, je prepreden z bogatimi gozdovi in travnatimi planotami, ki radovednemu popotniku razkrivajo etnološke bisere nekdanjih časov ter bogastvo živalskega in rastlinskega sveta. V mešanem gozdu se izmenjujejo bukev in jelka, smreka in gaber, bor in breza.
Najvišji vrh severnega slemena je Basališče (1272 m), južnega pa nekoliko nižji Špik. Travnate planote so pogosto nekosene; nekoč so se po njih pasle ovce, danes pa le redko tudi govedo. Najvišji vrh Občine Dobrna je Štrukljev vrh (1227 m). Na Paškem Kozjaku stoji tudi Planinski dom, kjer se lahko okrepčate.
Iz Dobrne se odpravimo proti vili Ružički, nadaljujemo do graščine Gutenek, mimo jame Ledenice in nekdaj delujočega gostišča Hudičev graben do razpotja. Tu nas smerokaz usmeri proti domačiji Šumečnik, kjer pod hišo teče 4 m visoko slapišče s tolmunom. Voda v njem za kratek čas zastane, nato pa zdrsne po še nižje ležečem slapišču, skupna višina obeh pa znaša 7 metrov.
