ŽUPNIJSKA CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA
Je osrednji sakralni objekt v centru Dobrne. Vidna je z vseh smeri, saj dominira nad krajem na majhni vzpetini. V baročnem stilu, ki se je na podeželju ohranil tudi v prvi polovici 19. stoletja, je bila leta 1844 na ruševinah stare pozidana sedanja cerkev.
Naš blaženi Anton Martin Slomšek je bil 5. julija 1846 v Salzburgu posvečen za škofa lavantinske škofije. Kot prvo cerkev je 30. avgusta istega leta posvetil na novo zgrajeno cerkev Marijinega vnebovzetja v Dobrni. Cerkveni obok prekrivajo freske Tomaža Fantonija, ki je pogost avtor v naših cerkvah in predstavlja furlansko skupino slikarjev, ki je delala na širšem območju slovenske Štajerske. Prav njegovo delo v tej cerkvi v Dobrni je njegovo prvo delo pri nas. V stavbi so ohranjeni trije marmorni nagrobniki, med njimi tudi nagrobnika Matija in Margarete Gačnik, iz rodu dobrnske gospode, ki sta za Dobrno še danes simbol nekdanjega razcveta in veljave. Pozlačena plastika Marijinega vnebovzetja v niši za velikim oltarjem, prenesena iz stare cerkve, je iz leta 1740.
Kapelo sv. Jožefa je prizidal k stari cerkvi vikar Gašpar Rodič leta 1663, pomagal mu je lastnik Kačjeka, Matija Gačnik, ki si je dal v tej kapeli leta 1676 narediti družinsko grobnico. Ko so podrli staro cerkev, so podrli tudi kapelo, a so jo istega leta na novo pozidali. V zvoniku so bili trije veliki zvonovi, dva so med vojno odpeljali, ostal je samo manjši iz leta 1924. V 90 letih prejšnjega stoletja so župljani nabavili še večjega in ga poimenovali Slomškov zvon.
PODRUŽNIČNA CERKEV SV. MIKLAVŽA V VRBI
Nedaleč od središča Dobrne je na vzpetini podružnična cerkev Sv. Miklavža v Vrbi in slikovito dopolnjuje krajevno veduto. Njen izvor je poznogotski, v virih je prvič omenjena leta 1567, strokovnjaki pa so jo ocenili kot starejšo in jo postavljajo v sam začetek 16. stoletja. Cerkvica je preživela turške vpade in protestantizem. Že zunaj nas preseneti nagrobni relief Avreliju Viktorju, rimskemu vojščaku druge italske legije iz tretjega stoletja, ki je vzidan v južno steno cerkve. Prav tako so zanimivi kamniti renesančni kip Sv. Miklavža iz 16. stoletja v niši na zvoniku, razgibani veliki oltar v prezbiteriju iz prve polovice 18. stoletja ter oltar sv. Frančiška Ksaverija iz leta 1770 v kapeli, poslikani s freskami iz svetnikovega življenja, ki ga je najbolj zaznamovalo bivanje na Kitajskem. Tretji oltar je iz prejšnjega stoletja. V cerkvi so izredno lepi baročni svečniki in križev pot v olju, opremljen z napisi v bohoričici. Zvonik je brez zunanjega vhoda in ima v spodnjem delu pod vencem nekakšne zazidane slavoloke; daleč naokoli ni takega primera. Ob velikem zvoniku se zdi nadstrešni stolpič na kapeli kot miniaturna igrača. Je pa prav ta stolpič, narejen po koroških vzorih, ena najbolj mikavnih arhitekturnih sestavin cerkve, ene najlepših v okolici Dobrne.
ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JOŠTA
Pod vrhom Paškega Kozjaka, na nadmorski višini 1063 m, stoji neogotska župnijska cerkev Sv. Jošta iz leta 1884. Je primer značilne podeželske cerkvene arhitekture. Prav zaradi svoje skromnosti deluje prepričljivo v iskanju duhovne tolažbe tistih, ki jo obiščejo. Take cerkvice ustvarjajo posebno vzdušje ravno zaradi tega, ker niso velike, so del naravnega okolja, v katerega so postavljene, in to skromnost prenašajo tudi na ljudi. Ob njih se počutimo naravne, vsa prevzetnost izgine, smo preprosto to, kar smo in tako stopamo v njeno notranjost po duhovno hrano.
Poleg cerkve so še baročno zasnovana stavba župnišča, predelana v letu 1820, osnovna šola ter nekdanja mežnarija, tipična kozjaška stanovanjska hiša. Tu poteka tudi tromeja med občinami Dobrna, Velenje in Mislinja. Splača se potruditi oditi na to pot, ki ponuja posebna doživetja.
KAPELICE IN RAZPELA
Kadar obiskujemo kraje, ki so nam bili dotlej neznani, ali pa smo o njih vedeli bore malo, nas zanima vse. Izkoristimo vsak trenutek prostega časa, da si jih temeljito ogledamo. Pomemben del sakralne dediščine Dobrne in njene okolice so tudi številne kapelice in božjepotna znamenja, ki odražajo poseben odnos ljudi ne le do vere, temveč tudi do preteklosti in načina življenja prednikov. Mnoge so postavili kar sami in niso naročali veščih mojstrov. Tako je marsikatero razpelo na kakšnem križpotju delo bližnjega domačina. Ogledi kapelic in božjepotnih znamenj so koristni tudi za zdravje, saj nas spodbujajo, da prehodimo kilometre in kilometre poti na svežem zraku.