Občina

Dobrna

Tel.: (03) 780-10-50

E-mail: obcina@dobrna.si

Bogata kulturna dediščina, zlasti arhitekturna, je na Dobrni v dobršni meri nastajala prav zaradi turizma. Ves čas, zlasti v zlati dobi razvoja zdraviliške Dobrne v 18. in 19. stoletju, sta si nenehno podajala roko. Razvoj zdraviliške dejavnosti je bil vabljiv za vlagatelje v kraj, kjer so gradili vile, bilo jih je tisti čas kar triindvajset, zato je turizem spodbujal nastajanje te zanimive kulturne dediščine.

Sprehodimo se do njenih spomenikov, ki nas seznanjajo z bogato zgodovino kraja. To so gradovi, fevdalni nosilci razvoja kraja, simboli politične in vojaške moči ter gospodarskega življenja v kraju. Graščaki so bili lastniki gradov in vseh posestev, od katerih so živeli. Na Dobrni je bilo njihovo življenje ves čas tesno povezano tudi z zdravilno vodo, čeprav so v gospodarskem smislu sorazmerno pozno začeli razvijati to dejavnost. Šele z nastopom Gačnikov od začetka 17. stoletja naprej se je za Dobrno začelo obdobje razcveta.

RAZVALINE KAČJEGA GRADU ALI KAČNIKA

Razvaline gradu Kačnik ali Kačjega gradu so še vedno dovolj impozantne, da jih zlahka uzremo na hribu v Lokovini. V nas vzbujajo številna ugibanja predvsem o tem, kakšen je bil videti grad v času svoje največje moči.
Stroka se opira na iskanje prvotne gospoščine na bližnjem gradu Ranšperk, ki je izpričan leta 1208, a se že leta 1335 omenja kot »stara hiša«, kar pomeni, da so v njegovi bližini medtem pozidali nov grad. Tega prvič omenjajo leta 1275, že 1346. pa je Eberhard Dobrnski zastavil svoj grad Dobrno krškemu stolnemu kapitlju za 120 oglejskih funtov, pozneje pa se znajde v posesti ptujskih gospodov. Leta 1613 so gospoščino prodali Gačnikom. Leta 1666 je cesar Leopold I. povzdignil takratnega lastnika Dobrne, Janeza Matijo Gačnika, v plemiški stan s predikatom von und zu Schlangenberg auf Schlangenburg; od tod izvira slovenska skovanka za ime gradu – Kačji grad. Leta 1769 je grajsko stavbo kupil Franc Ksaverij Avguštin baron Dienersberški, a jo je že čez tri leta moral ponoči, skupaj s svojo družino in služabniki, zapustiti, ker se je grad začel podirati. Dienersberški si je čez dve leti postavil v dolini nov dvorec, ki je podedoval ime starega gradu.

Ob poti proti Hudičevemu grabnu ob razcepu ceste za Klanc in Zavrh stoji graščina Dobrnica, ki se je nekdaj imenovala Gutenek. Pozidali so jo verjetno v 17. stoletju. Imela je značaj dvorca, ki mu je pripadala tudi manjša posest. Njen prvi znani lastnik je bil leta 1650 Ehrenreich pl. Hohenwart. Sledili so mu Leopold Raumschü s Šeneka in drugi. Leta 1822 jo je kupil tedanji lastnik dobrnske gospoščine in toplic, Kajetan baron pl. Dienersberg. Leta 1851 jo je prevzel Franc Anton grof pl. Kolovrat – Liebsteinsky in jo preuredil v pivovarno, eno najstarejših v Sloveniji. Pozneje so se v Dobrnici še večkrat menjali gospodarji, med obema vojnama pa je bilo tu zdravilišče. Zanimiva je njena fasada z dekorativnimi blendami v ometu, ki oblikovno izvirajo iz arhitekturnega snovanja zgodnjega baroka. V obnovljeni dvonadstropni stavbi so zdaj stanovanja, ob njej pa ostanki nekdanjega parka.

Postavil ga je leta 1774 Franc Ksaverij Avguštin baron Dienersberški kot svoj novi dom. Za njim so se lastniki pogosto menjavali, po 2. svetovni vojni je bil v njem dolga leta Zavod Ivanke Uranjek za vojne sirote, nato Dom Mihe Pintarja za mladino s posebnimi potrebami. Prazna stavba je sedaj v državni lasti in brez namembnosti.

Domačija Šumej v Brdcah nad Dobrno je ena redkih manjših kmetij na področju občine, ki je do današnjih dni ohranila del stavbne in kulturne dediščine naših prednikov. Najstarejši del domačije je črna kuhinja, kar dokazuje okence v dimnem delu črne kuhinje in detajli lesenih tečajev na vhodnih vratih. Ko vstopimo v hišo, se zdi, kot bi se čas že davno ustavil; v njej podoživimo način bivanja izpred tristo let. Nekdaj je bila koča s črno kuhinjo edini bivalni del domačije, osrednji del pa so bili ognjišče s pečjo, hiša in štiblc.
Ob vstopu v hišo najprej začutimo vonj po dimu, ki se vali po prostoru; tla, po katerih stopamo, so lesena. Ko se oči nekoliko privadijo na mrak in dim, stopimo v skromno kuhinjo, najpomembnejši prostor v koči. Toplo ognjišče, železno in glinasto posodje, kavni nadomestki na polici ob robu ognjišča, sklede, lonci z različnimi potrebščinami in začimbami, slamnati pehar za suho sadje so značilnosti te kuhinje. Stene in strop se svetijo od saj, ki so se stoletja nalagale in sestavljale oglene kapnike – saje. Pajek si je v kotu spredel mrežo, ki je zaradi dima pooglenela.
Soba, imenovana hiša, v kateri so nekdaj delali, spali, jedli, pili, jokali, se veselili in žalovali, je opremljena s staro klopjo in mizo; na stenah visijo slike z nabožnimi motivi, njihovi okvirji pa pričajo, kako zelo stare so. Vonjave, stare posode, okna, omare in stara lončena peč, v kateri se še vedno da zakuriti, nam pričajo o načinu bivanja in skromnosti življenja nekdanjih kočarjev.
Črno kuhinjo pri Šumej si je možno ogledati vse dni v tednu. Informacije: Tic Dobrna, telefonska številka (03) 780 – 10 – 64, elektronska pošta: tic@dobrna.si , www.ztsk-dobrna.si

Mlinarstvo je zelo stara in predvsem družinska obrt. V večini primerov so se mlinarji poleg svojega dela ukvarjali še s poljedelstvom. Mlini so nastali povsod tam, kjer so to dopuščale naravne razmere, moč in količina vode, padavine in površje. V Dobrni so si poleg mlinov ob nižinskih potokih postavljali na više ležečih samotnih kmetijah manjše zasebne mline. To je narekovala potreba po bližini tega gospodarskega objekta. Življenje po vojni se je ustavilo v marsikaterem mlinu. Ob potokih so mlini v glavnem utihnili ali pa so lastniki prenesli mlinske kamne domov in usposobili mlin na električno energijo. Stari vodni mlini na kamne so postali del naše preteklosti. Ruševine nam govorijo o propadu izredne dediščine gospodarske dejavnosti, obrti in tudi družbenih odnosov.

Na našem področju je delovalo 29 mlinov, če prištejemo vse tiste, ki so mleli za ljudi iz Dobrne. Dolina mlinov se nahaja pod hribom Temnjak, kjer ob vznožju hriba priteče potok, ki je bil včasih poln vode in je v tej dolini poganjal kar 7 mlinov, ki so mleli za domače potrebe ali pa za dodatni zaslužek.

Najbolj ohranjen je zgornji Vovkov mlin, ki šteje več kot 450 let. Našli ga boste severno od stanovanjske stavbe Lokovina 36, po domače pri Vovkovih. Stoji na desnem bregu potoka Temnjaški vrelec. V preteklosti je mlel žito za potrebe Kačjega gradu. Mlin so obnovili, septembra 2007 je začel ponovno delovati. Je večinoma lesen in ima še ohranjene stope, ki so prava redkost pri nas, saj je poleg teh samo še en tak primerek v Sloveniji. Lastniki mlina vam po predhodnem dogovoru pokažejo tudi njegovo notranjost. Pri njih lahko pridobite tudi planinski žig. Pokličite jih na telefonsko številko (035) 890 – 194.

Stavbo so pozidali leta 1850 na mestu nekdanjih Novakovih gospodarskih poslopij. Hiša, ki jo vidimo danes, je povsem na novo zgrajena na mestu stare, ki so jo porušili. Levi del stavbe v pritličju je bil namenjen pošti, v desnem je bila obokana klet. V nadstropju so bile sobe za goste s priročno kuhinjo. Tu je bil nastanjen tudi stalni orožnik. Še danes kaže značilnosti ene najlepših poznoklasicističnih zgradb Dobrne.

Vila Zora, ki se nahaja v gozdu nad upravo Term Dobrna spominja na Švicarijo. Njena velikost in namembnost sta bili drugačni; bila je last nemških Bogatajev. Njena notranjost in zunanjost sta okrašeni z lesenimi ornamenti. Danes je v privatni lasti, pred hišo pa je še danes ohranjen vodnjak.

To je slikovita hišica na griču tik nad Zdraviliškim domom. Tu je bila stara Zidarjeva domačija, ki jo je po letu 1847 odkupil grof Hoyos, čeprav je bil že močno zadolžen. Pridružil jo je zdraviliški posesti. Gre za tipičen tloris stare kmečke hiše, ki so jo priredili za potrebe zdraviliških gostov, odlikuje pa jo svojevrstna arhitektura. Danes so v njej stanovanja.